Biotska raznovrstnost Slovenije

Slovenija sodi med države z najvišjo biotsko raznovrstnostjo v Evropski uniji. Nekateri znanstveniki so jo označili celo kot eno od »vročih točk« naše celine (Mršić). Na razmeroma majhnem prostoru se prepletajo vplivi Alp, Dinaridov, Sredozemlja in Panonske nižine. Vse to se odraža na razgibanem površju, pestri geološki zgradbi, hitro menjajočim se podnebjem in seveda bogatosti rastlinskih in živalskih vrst. Posredno doživljamo biotsko raznovrstnost Slovenije ob prepoznavanju pokrajinske pestrosti, zaradi smotrne kmetijske in gozdarske rabe v preteklosti, pa so naši predniki ohranili bistvene poteze te naravne osnove.

V Sloveniji je evidentiranih okrog 22.000 rastlinskih in živalskih vrst, ocenjujemo pa, da jih dejansko živi vsaj med 50.000 in 120.000. Izstopa veliko število endemičnih vrst, to je vrst, ki živijo pretežno v Sloveniji. Takih vrst je kar 850, od tega jih več kot 300 živi v podzemlju (Mršić). Za preživetje endemičnih smo še posebej odgovorni, saj ne živijo nikjer drugod.

Pri nas ima svoje domovanje tudi veliko število živalskih in rastlinskih vrst, ki so v Evropi ogrožene ali jim to grozi ter jih zato posebej varujemo. Njihovemu varstvu so namenjena območja Natura 2000 in Slovenija je s 36 odstotki v evropskem vrhu po deležu, ki ga ta območja zavzemajo v površini celotnega državnega ozemlja.

Biotsko raznovrstnost Slovenije ogrožajo zlasti spreminjanje življenjskega prostora in vpliv tujerodnih invazivnih vrst. Neposredno ogrožanje – kot so trganje, nabiranje, ribolov, lov, trgovanje z ogroženimi vrstami – so po obsegu manj pomemben vzrok ogroženosti. K temu prispeva tudi vse večja osveščenost prebivalcev Slovenije (Pregled stanja biotske raznovrstnosti).

V Mednarodnem letu biotske raznovrstnosti predstavljamo nekatere živalske in rastlinske vrste, zlasti tiste, ki so ogrožene in tiste, ki so za Slovenijo še posebej značilne ali jim celo grozi izumrtje. Spoznali boste tudi take, ki jim zadnja leta kaže bolje kot pred desetletji. To so tiste vrste živali in rastlin, ki so si zaradi manj predsodkov, večje ozaveščenosti ljudi ali drugih razlogov – vsaj ponekod v Sloveniji – že opomogle.

 

Bober se vrača!

Bober je vse do nedavnega v Sloveniji veljal za izumrlo vrsto, saj so o njem zadnjič poročali v 18. stoletju. Leta 1998 pa se je ponovno pojavil v porečju Krke  (Radulja), štiri leta kasneje na Dobličici v Beli krajini. Število bobrov se naglo povečuje, saj smo leta 2009 na Krki beležili že sedem bobrišč, mnogokrat pa so ga v zadnjih letih opazili tudi ob Sotli, Muri in Dravi. K nam je prišel po naselitvi iz Hrvaške.

(Foto: Miha Krofel)

Več:

Poljudno o bobru:

 

Najbolj navaden vrabec!

Vrabca (rod Passer) imamo za najbolj plebejsko ptico. Ker je pretežno rjavih barv in ga vidimo vsak dan, za marsikoga ni prav nič posebnega. Lahko bi rekli: »Vrabec kot vrabec«, a ni povsem tako! V Sloveniji imamo namreč štiri vrste vrabcev.

Najpogostejša sta domači (P. domesticus) in poljski vrabec (P. montanus). Oba sta razširjena po večjem delu ozemlja. Domači pretežno po mestih in večjih naseljih, poljski po vaseh in kjer je v kulturni krajini močan vpliv človeka. Travniški vrabec (P. hispaniolensis) je za enkrat še redek. Vrsta se iz južnih predelov Evrope počasi širi proti severu, občasno že gnezdi tudi pri nas. Pri Italijanskem vrabcu (P. x italiae) si strokovnjaki še niso povsem edini, ali je prava vrsta ali le podvrsta. Večina njegove populacije živi v Italiji, pri nas je pogost v krajih severnega dela primorske.

Ko boste nekoč izgubili predsodek o plebejskosti vrabcev in jim namenili tudi kakšen pogled, vse štiri vrste se med sabo dobro ločijo. Pozorni bodite predvsem na barvne vzorce na glavi in pod kljunom samcev.

Če se človek le malo potrudi najde biodiverziteto tudi med vrabci na domačem pragu, ne samo v vročih točkah planeta. In pri varovanju biodiverzitete šteje prav vsaka vrsta!

Besedilo in fotografije: Davorin Tome

Domači vrabec
Poljski vrabec
Travniški vrabec
Italijanski vrabec
Domači vrabec
Poljski vrabec
Travniški vrabec
Italijanski vrabec

Več o razširjenosti in spremembah populacij večine pogostih evropskih vrst ptic:

 

Obiščite tudi našo Knjižnico Mednarodnega leta biotske raznovrstnosti

 

Ris – na robu ponovnega izumrtja

Evrazijski ris je največja mačka v Evropi. Je ena izmed ključnih živalskih vrst v naših gozdovi in poleg volka najpomembnejši plenilec velikih rastlinojedcev. Njegov glavni plen sta srnjad in navadni polh. Poleg tega je ris vključen v številne druge interakcije z drugimi gozdnimi vrstami in zato predstavlja pomemben del slovenske biotske raznovrstnosti.

V Sloveniji je ris živel že vse od obdobja ledenih dob, vendar je leta 1908 zaradi človekovih aktivnosti izumrl. Leta 1973 so ga ponovno naselili na Kočevsko. Po začetnem uspehu in hitri rasti populacije, so se risi v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja razširili po večjem delu Dinaridov in Alp. Vendar je v zadnjih 10-15 letih populacija risov začela drastično upadati. Kot najverjetnejša vzroka izginjanja risov sta parjenje v sorodstvu (celotna populacija namreč izvira iz samo 6 živali) in nelegalni odstrel.

Danes v Sloveniji verjetno živi le še okoli 20 odraslih risov, ki se redno razmnožujejo le še v snežniško-javorniških gozdovih. Tako je ris ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst v naši državi. Če se bo trend iz zadnjih let nadaljeval tudi v prihodnosti, bo verjetno v Sloveniji ris postal prvi sesalec v 21. stoletju, ki bo izumrl.

Besedilo in fotografije: Miha Krofel

Ris
Ris

Več: