Pridite na obisk - park meseca

Radensko polje
(Foto: Primož Lajevec)

Januar: Naravni rezervat Škocjanski zatok v zimskem času še posebej oživi, saj laguna zaradi slanosti večinoma ne zamrzne. Zato tu prezimuje ali gostuje ob selitvi na tisoče vodnih in močvirskih ptic Več.

Februar: Sečoveljske soline so mednarodno pomembno območje za prezimovanje ptic. Na počivajočih solnih poljih in v kanalih se pozimi zadržujejo skupine velikih belih in malih belih čapelj. Več.

Marec: Ljubljansko barje Več.

April: Notranjski regijski park. Na Cerkniško jezero so priletele ptice, ki tu gnezdijo ali je jezero njihov poletni dom. Več.

Maj: Krajinski park Goričko je spomladi zanimiv predvsem botanikom in fotografom. Več.

Junij: V Kozjanskem parku se razcvetijo kukavičnice in orhideje. Več.

Julij: V Triglavskem narodnem parku so poleti še posebej privlačna barja. Več.

September: Krajinski park Strunjan rdeče obarva osočnik v solinskih bazenih. Več.

Oktober: Radensko polje jeseni poplavi in retja napolni voda. Več.

 

 

Naravni rezervat Škocjanski zatok

Veliki škurh
Mali ponirek
(Foto: Kajetan Kravos)

Naravni rezervat Škocjanski zatok je 122 hektarjev veliko mediteransko mokrišče in največje polslano (brakično) mokrišče v Sloveniji. Naravni rezervat sestavljata sladkovodno močvirje z močvirnimi travniki, odprtimi vodnimi površinami, sestoji trstišč in toploljubnimi grmišči na Bertoški bonifiki ter polslana laguna z gnezditvenimi otočki, morskimi močvirji bibavičnimi ravnicami in poloji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš.

V ornitološkem smislu je področje naravnega rezervata Škocjanski zatok izjemna lokaliteta. Velika pestrost življenjskih prostorov nudi različnim vrstam ptic ugodne življenjske pogoje skozi vse leto. V zadnjem desetletju se je na območju naravnega rezervata zadrževalo kar 214 različnih vrst ptic, od tega je bilo 171 vrst opazovanih na preletu in v času prezimovanja, 43 vrst ptic pa na območju rezervata gnezdi. Skratka, obiskovalci boste ob vsakem obisku naravnega rezervata srečali pestro druščino ptic, poleg teh pa vas bodo v zimskem času razveseljevale tudi domače pašne živali, predvsem kamarški kobili in boškarin Primo.

V zimskem času naravni rezervat še posebej oživi, saj vodna površina lagunskega dela rezervata zaradi brakičnosti in geografske lege večinoma ne zamrzne tako kot večina večjih vodnih površin v severni Evropi in Sloveniji. Zaznavna vodna površina ter vlažni travniki in s trsjem obraščeni kanali Bertoške bonifike na prezimovanju in selitvi gostijo na tisoče vodnih in močvirskih ptic, ki tukaj najdejo obilico hrane in primerno zavetje čez celo zimo.

V zimskem času so po številu na prvem mestu rumenonogi in rečni galebi (Larus cachinnans, L. ridibundus) in vsako leto bolj številne jate lisk (Fulica atra), mlakaric  (Anas platyrhynchos), kreheljcev (Anas crecca), rac žlicaric (Anas clypeata) in žvižgavk (Anas penelope). Prav presenetljivo pa je v zadnjih dveh zimah narasla populacija prezimovajočih malih in čopastih ponirkov (Tachybaptus ruficollis, Podiceps cristatus), ki v družbi sivih, malih in velikih belih čapelj (Ardea cinerea, Egretta garzetta, Egretta alba) ter kormoranov  (Phalacrocorax carbo) in velikih škurhov (Numenius arquata) zaokrožijo pisan ptičji svet rezervata. Prijetno presenečajo tudi podatki o prezimovanju slok (Scolopax rusticola) in kozic (Gallinago gallinago) na vlažnih travnikih sladkovodnega dela rezervata ter tamariskovke (Acrocephalus melanopogon), ki si je v januarskem mrazu našla zatočišče v zavetnem vodnem kanalu ob sladkovodni mlaki imenovani tudi Jezerce. Pestro druščino sta v letošnji zimi popestrila še pritlikavi kormoran (Phalacrocorax pygmeus) in močvirska uharica (Asio flammeus), ki sta na območju rezervata prezimovala prvič.

Avtor predstavitve: Borut Mozetič / DOPPS

Več:

 

Krajinski park Sečoveljske soline

Soline
Bela čaplja
(Foto: Andrej Sovinc)

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno območje za prezimovanje ptic. Na počivajočih solnih poljih in v kanalih se pozimi zadržujejo skupine velikih belih in malih belih čapelj. Poleg njih je na solinah še več sto črnih lisk in različnih vrst rac, na morju pred solinami pa se pozibavajo slapniki, ponirki, žagarji, zvonci, kormorani in galebi.

»Sol se dela pozimi« pravijo solinarji, ki v tem letnem času obnavljajo solna polja, nasipe, menjavajo lesene obloge in zapornice. Njihovo delo si lahko ogledamo na Leri, v galeriji, kjer vse leto razstavljajo priznani domači in tuji umetniki. V centru za obiskovalce je na ogled verjetno največja maketa solin.

Obiskovalce, ki si želijo doživljanja narave, pogleda na enkratno kulturno dediščino in daljšega sprehoda, vabimo, da si park ogledajo le z označenih poti in jih ne zapuščajo. Posebej zanimiva je na pot ob Dragonji. Tam se razprostirajo tudi številni slani travniki in poloji, ki jih bogatijo slanoljubne rastline (slanuše).

Avtor predstavitve: Andrej Sovinc / Krajinski park Sečoveljske soline

Več:

Soline
Raca žličarica
(Foto: Andrej Sovinc)

 

Marec: Ljubljansko barje

Ljubljansko barje
(Foto: Branko Čeak)

Med Ljubljano, Vrhniko, Igom in Škofljico se razprostira okoli 150 kvadratnih kilometrov ravnice, imenovane Ljubljansko barje. Ker visoka talna voda in redne poplave onemogočajo intenzivno kmetijsko obdelavo, je krajina na Ljubljanskem barju ohranila značilno podobo. Tako Ljubljansko barje do danes ostaja neskončen mozaik travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic. Preplet vseh teh različnih življenjskih okolij zagotavlja bivališče mnogim rastlinam in živalim, ki jih drugod po Sloveniji in Evropi le še redko srečamo. Več kot dvesto vrst ptic, devetinosemdeset vrst metuljev, oseminštirideset vrst kačjih pastirjev so le suhoparne številke, ki utemeljujejo barjansko naravno bogastvo.

Na Ljubljansko barje, na njegove travnike, med mejice in v jarke pride pomlad pozno. Sonce in topel zrak le stežka predreta vlažno, megleno kopreno nad največjim slovenskim mokriščem. In ko pride, vigred ni zelena. Vlažnih travnikov ne prekrije živozelen pomladanski poprh, ampak temno rdeča preproga močvirskih logaric in bleščeče rumene kalužnice. Razcvetele travnike pa bodo preletavali tudi prvi pisani metulji.

Tulipani
Kalužnice
  (Foto: Simon Širca) (Foto: Barbara Zupanc)  

Čeprav barjanska ravnica pokriva komaj odstotek slovenskega ozemlja, gnezdi na njej polovica vseh slovenskih vrst ptic, še več pa jih na Barju prezimuje ali počiva med selitvijo. Skupaj jih je kar 250 vrst. Kot se za tako pomembno območje za ptice spodobi, je na Ljubljanskem barju marca najbolj živahno prav v zraku. Kot na velikem križišču se srečujejo pozni prezimovalci s prvimi preletniki, pojejo pa tudi že prve gnezdilke. V letošnji hladni in zasneženi zimi so se mnoge prezimovalke sicer odpravile bolj južno, kljub temu pa so ob vodotokih in nezamrznjenih jarkih Ljubljanskega barja toplejše vreme pričakali pepelasti lunj, veliki srakoper in nekaj parov velikih belih čapelj.

V marcu je bilo v zadnjih letih kar nekaj velikih jat žerjavov na poti na sever, če so razmere ugodne je veliko zlatih prosenk, prav gotovo pa v marcu na poti proti severu naletimo na številne pribe v jatah s po več sto osebki. Nekatere bodo ostale in na Barju gnezdile. Marca se na svoje edino slovensko gnezdišče vrača tudi veliki škurh. Ljubljansko barje je v prvih pomladnih mesecih zaradi topljenja snega in deževja velikokrat pod vodo. Takrat lahko pričakujemo tudi jate selečih se rac, predvsem veliko regelj.

S petjem začnejo poljski škrjanec, prosnik , vrbji kovaček , škorec in tudi rumeni strnadi. Liščki in zelenci pa pojejo že od februarja dalje, le da teh ptic na Barju ni veliko, vidimo jih lahko le okoli naselij.

Na cestah in poteh je v marcu najbolj nevarno za pomladansko zaspane dvoživke, žabe in krastače, saj mnoge končajo pod kolesi avtomobilov in kmetijskih strojev. A le v zelo topli pomladi bomo poleg teh pri sončenju zalotili še kakšno zeleno rego, pupke, urhe in morda celo močvirsko sklednico.

Avtor predstavitve: Barbara Zupanc / Krajinski park Ljubljansko barje

Več:

Velika bela čaplja
Škurh
Prosnik
(Foto: Davorin Tome)

 

April: Notranjski regijski park

Cerkniško jezero
(Foto Tine Schein)

V mesecu aprilu lahko na Cerkniškem jezeru in njegovi okolici opazujemo prebujanje narave. Zacvetele so prve vrbe na obrežju jezera. Iz zimskega spanja se prebujajo pupki in hitijo proti vodi, v kateri se parijo in mrestijo. Žabe se oglašajo na robnih poplavnih travnikih.
Jate rac, ki so konec zime preživele na jezeru, se v velikih jatah selijo proti severu (spodaj: kostanjevke in sivke).

Kostanjevke
Sivke
(Foto Tine Schein)

Na jezeru pa se sedaj ustavljajo vodne ptice in pobrežniki, ki se iz južnih krajev selijo na sever (spodaj: črnorepa kljunača in togotniki).

Črnorepa kljunača
Togotniki
(Foto Tine Schein)

Na jezero so priletele ptice, ki tu tudi gnezdijo ali je jezero njihov poletni dom. Na obrežnih travnikih iz grma na grm preletajo rumene pastirice, repaljščice, prosniki, rumeni strnadi in rjavi srakoperji, zelo redek je škrlatec, ki s petjem v krošnji drevesa vabi k sebi svojo nevesto.

Na vodni gladini svoj svatovski ples plešejo čopasti ponirki in rjavovrati ponirki, liske že pridno znašajo svoja gnezda v obrežnem trstičju. Po naplavljenem trstičju iščejo hrano zelenonoge in male tukalice.

Jezero postaja dom tudi sivim čapljam (spodaj) in veliki beli čaplji. Bobnarica začne s svojim značilnim oglašanjem v drugi polovici maja, verjetno na jezeru tudi gnezdi.

Opazovanje ptic
Sive čaplje
(Foto Tine Schein)

Vodno gladino preletavajo rečni galebi in v jatah sedajo na jezersko obalo.
V okoliških gozdovih je še slišati veliko uharico in kozačo. Konec aprila se na svoji selitveni poti ustavijo tudi rdečenoge postovke, ki v zraku love prve majske hrošče. Ob vzgonskem vetru nad jezerom lebdi par belorepcev, nekoliko niže ob gozdnem robu se v zraku love lanski mladiči krokarjev.
Konec aprila priletijo prvi kosci, ki se vračajo na svoja gnezdišča in se ponoči oglašajo z značilnim kreeks-kreeeks.
Bregove jezera in močvirne kotanje zarumenijo navadne kalužnice Na gozdnem robu cvetijo še zadnji telohi, tla bukovih gozdov pa so vsa pisana. Rastline v podrasti hitijo s cvetenjem preden bo olistala bukev in zastrla svetlobo. Pisano cvetno preprogo tvorijo: podlesne vetrnice, navadni jetrniki, spomladanske torilnice, pljučniki, tevje, mali zvončki, rumena pasja čebulica, pasji zob in dvolistna morska čebulica.
Konec je zime, prihaja pomlad.

To ni le biser, je prečudovita biserna ogrlica narave.

Besedilo pripravili: Tine Schein, Jošt Stergaršek, Ines Sterle in Tanja Vasilevska.

Več:

Spomladanski svišč
Navadni jetrnik
(Foto Tine Schein)

 

Maj: Krajinski park Goričko

Maj, mesec mladosti in ljubezni, je najlepši mesec za obisk Goričkega, ki se stiska med avstrijsko in madžarsko mejo najbolj severovzhodnega dela Slovenije. Park seže še čez mejo v slovensko Porabje in avstrijsko Gradiščansko, ki se stikajo v Tromejniku in skupaj tvorijo prvo nastali evropski park treh dežel Goričko-Raab Őrség. Mozaična kulturna krajina s številnimi življenjskimi okolji, visoko biotsko raznovrstnostjo in razpršeno poselitvijo, se v maju prebuja v mladem zelenju mešanih listnato-iglastih gozdov, v cvetju visokodebelnih sadovnjakov in v pisanih preprogah mokrih in suhih travnikov. V vodah vaških mlak in umetno nastalih jezer že migotajo paglavci, se drsajo drsalci in spreletavajo kačji pastirji.

Ljubljansko barje
(Foto: Stanka Dešnik)

Goričko je v maju zanimivo predvsem botanikom in fotografom. V travni ruši pustih ali suhih travišč (tudi na natura 2000 HT 6210 – Srednjeevropska suha travišča na kisli peščeni podlagi, Festuco-Brometalia), že v začetku maja cvetijo divje orhideje ali kukavice (Orchis morio, Orchis ustulata), ki marsikoga zvabijo na zemljo k fotografiranju nizkega rastlinja.

Divje orhideje
Fotografiranje
Kukavice
(Foto: Stanka Dešnik in Kristjan Malačič)

Proti koncu maja se obarvajo tudi že redki mokrotni travniki z modro stožko (Natura 2000 HT 6410 – mokrotni travniki z modro stožko, Molinion caeruleae), kjer predvsem izstopajo sibirske perunike (Iris sibirica), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe) in rumene maslenice (Hemerocallis lilio-asphodelus). Zelo redko se najde tudi prstasta kukavica (Dactylorhiza majalis).

V mesecu maju na Goričkem cveto tudi gorske narcise (Narcissus poeticus), ki jih najdemo še na robovih nekdaj preoranih travnikov in v nekaterih senožetnih sadovnjakih. Na Goričkem jim pravijo piklonce ali podkolonce.

Sibirske perunike
Rumene maslenice
Kukavica
Narcise
(Foto: Kristjan Malačič)

Ob gozdnem robu najbolj severovzhodnega Goričkega nizko pri tleh diši dišeči volčin (Daphne cneorum arbuscoloides), ki smo ga v letu 2009 popisali in ga želimo ohranjati v dogovoru z lastniki zemljišč in s preprečevanjem zaraščanja travnikov. V gozdnem robu gozdnih cest najdemo še dvolistni vimenjak (Plantanthera bifolia) in dolgolistno naglavko (Cephaanthera logifolia).

V maju bomo na Goričkem zagnali prvo malo goričko sirarno, ki nam bo pomagala ohranjati travnike in senožeti visokodebelnih sadovnjakov ter ohranjati hrano metuljem in pticam v čezmejnem projektu z narodnim parkom Őrség, Krajina v harmoniji.

Med ljudmi na Goričkem in v Prekmurju nasploh je najbolj priljubljena bela štorklja. Njeni vrsti smo lani in letos zamenjali kar nekaj podstavkov za gnezda, poslej bo število mladičev v novih gnezdih odvisno od tega koliko hrane bo zanje na travnikih.

Bela štorklja
Bela štorklja
Bela štorklja
(Foto: Gregor Domanjko in Stanka Dešnik)

Maj, ko cvetijo sadovnjaki, je mesec, ko se vračajo nekateri duplarji, ptice povezane s človekom in kulturno krajino ter njihove zaveznice v vzdrževanju populacij žuželčjega sveta. Smrdokavra, veliki skovik in vijeglavka so samo nekatere, ki jih lahko slišimo in tudi vidimo v naših sadovnjakih. V letu 2009 smo na Goričkem že izginuli ptici zlatovranki (Coracias garullus) nastavili 36 gnezdilnih hišic. Naš namen je zvabiti jo živet nazaj k nam iz avstrijske Štajerske in ji povrniti izgubljeni čezmejni življenjski prostor v evropski Zeleni vezi.

Ne pozabimo, da nas med našim ogledovanjem narave opazujejo in gledajo tudi oči iz narave.

Oči iz narave
Oči iz narave
Oči iz narave
(Foto: Kristjan Malačič)

Obiščite nas, povprašajte za pot in se podajte med cvetočo, svetlo zeleno, dišečo, mrgolečo in šumečo kulturno krajino, kjer človek še poskuša živeti v sožitju z naravo in bo v mesecu maju že pričel spravljati dišeče seno s premalo številnih cvetočih travnikov.

Za vas smo pripravili v maju več prireditev:

Besedilo pripravili: Stanka Dešnik, Kristjan Malačič in Gregor Domanjko.

Več:

 

Junij: Kozjanski park

Junij je mesec, ko se v Kozjanskem parku razcvetijo kukavičnice ali orhideje. Suhi travniki, na katerih se najpogosteje pojavljajo, so pomemben kamenček v mozaiku biotske raznovrstnosti našega parka.

Suhi travnik
(Foto: Arhiv KP)

Na območju Vetrnika lahko na naravoslovni učni poti Travnik srečamo in občudujemo do osem vrst iz družine kukavičevk, ki predstavljajo najštevilčnejšo in najrazvitejšo družino v rastlinskem svetu, na širšem območju Kozjanskega parka pa se pojavlja približno trideset vrst iz omenjene družine, nekatere sicer zelo redko.  V juniju najpogosteje srečamo trizobo kukavico (Orchis tridentata), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), navadni kukavičnik (Gymnadenia conopsea), dolgolistno  naglavko (Cephalanthera longifolium),  relativno pogosto čeladasto (Orchis militaris) in škrlatnordečo kukavico (Orchis purpurea), redkeje pa ostale vrste kukavic, mačjega ušesa, močvirnic, gnezdovnic,  vimenjaka in muhovnika.  Ko se poglobimo v posamezen cvet katere od rastlin iz družine kukavičnic, lahko opazimo tipično in zapleteno zgradbo cveta, ki je sestavljen iz šestih cvetnih listov, od katerih je najopaznejši eden med njimi - medena ustna ali labelum. Medene ustne že s svojim izgledom, večina pa predvsem z nektarjem, ki ga skrivajo v notranjosti, privabljajo žuželke, ki so njihove najpogostejše opraševalke. Medene ustne številnih vrst (tudi pri čebeljelikem mačjem ušesu – Ophrys apifera) so podobne samicam nekaterih kožokrilcev (muh, čmrljev, os in čebel) in tako privabljajo opraševalce predvsem s svojih videzom ter z izločki žlez, ki dišijo po samicah.

Trizoba kukavica
Piramidasti pilovec
Dolgolistna naglavka
Čeladasta kukavica
Škrlatnordeča kukavica
Rjava gnezdovnica
(Foto: Nada Vreže)
Navadni kukavičnik
Čebeljeliko mačje uho
(Foto: arhiv KP)

V mesecu juniju na suhih travnikih Vetrnika zacvetijo ali še vedno cvetijo tudi številne druge vrste, med njimi tudi navadna grebenuša (Polygala vulgaris) in  Vrednikov jetičnik (Veronica chamaedrys) .

Navadna grebenuša
Vrednikov jetičnik
(Foto: Nada Vreže)

Suhi travniki so tudi domovanje številnih nevretenčarjev, posebno pester pa je izbor metuljev in hroščev. Na travnikih Vetrnika in Oslice je moč najti več kot 500 različnih vrst metuljev, med njimi od junija naprej tudi robidovega bisernika (Brenthis daphnae). Številne vrste metuljev si do 31. maja lahko ogledate na izredno zanimivi razstavi ilustracij metuljev, hroščev in ptic Žarka Vrezca na gradu Podsreda.

Robidov bisernik
(Foto: arhiv KP)

Ocenjujemo, da v visokodebelnih travniških sadovnjakih na območju Kozjanskega parka raste več kot 50 000 sadnih dreves, ki so poleg divjih sadnih dreves v gozdovih ključnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Ti prostori so  poleg suhih travnikov in drugih območij v parku pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih ptic. Letos v parku ponovno poteka popis ptic, ki je bil prvikrat opravljen v letih 1999/2000 in je pokazal, da so zanimivejše vrste tega območja predvsem tiste, ki so vezane na odprto kulturno krajino, npr. velika sinica, črnoglavka, ščinkavec, pa tudi taščica in rjavi srakoper. To območje je najpomembnejše v Sloveniji za vijeglavko (Jynx torquilla) -  po njej je poimenovan tudi eden od projektov, ki jih izvajamo v parku in ga sofinancira EU – projekt IPA »Od vijeglavke do soka« - in tretje najpomembnejše za srednjega detla (Dendrocopos medius). Na Bizeljskem lahko v času od maja do avgusta opazujemo živobarvnega čebelarja (Merops apiaster). Čebelarji se na gnezdišču peskokopa Župjek običajno zberejo v začetku maja, kjer do konca meseca izkopljejo večino gnezdilnih rovov, v juniju pa se začne valjenje, ki traja do 20.junija. Letošnji popis ptic v Kozjanskem parku bo izveden v času od aprila do junija, njegovi rezultati pa bodo zlasti zaradi primerjave s prejšnjim popisom dobra osnova za oceno stanja ohranjenosti ptičjih vrst na območju Kozjanskega.

Vijeglavka
(Foto: arhiv KP)

V Bistrici ob Sotli smo ob koncu maja odprli novo učno pot (Vodna učna pot Bistrica ob Sotli), dolgo 3km, ki zajema sedem točk. Pot nas popelje mimo različnih vodnih teles, ob njej spoznavamo geomorfološko delovanje Bistrice in njeno energetsko rabo v preteklosti. 

Vse zgoraj opisano je dober razlog, da obiščete Kozjanski park - pokrajino z mnogimi obrazi - tudi v juniju. V parku se naravni biseri prepletajo z zgodovino kulture in tradicije v prelepo ogrlico, ki jo dopolnjuje pestra ponudba prireditev - prijazno ste vabljeni, da jih obiščete.

Besedilo pripravila: Nada Vreže.
Več:

 

Julij: Triglavski narodni park

Barje v Triglavskem narodnem parku
(Foto: Arhiv TNP)

Skoraj 85.000 hektarov ozemlja, ki ga obsega Triglavski narodni park, je življenjski prostor množici živali in rastlin. Različni abiotski dejavniki pogojujejo veliko raznolikost. Na nadmorskih višinah od 180 do 2864 metrov se izmenjujejo različna življenjska okolja z raznovrstnim podnebjem, geološko podlago in reliefom. Na primorski strani parka je zaradi vpliva mediterana podnebje bolj milo, kar se kaže v prisotnosti toploljubnih rastlinskih in živalskih vrst. Na Mangartskem sedlu zaradi drugačne kamnine uspeva precej rastlin, ki so pogoste v silikatnih Centralnih Alpah, mnogo manj pa v apneniških Jugovzhodnih Alpah. Raznolikost se kaže tudi med vodami jadranskega in črnomorskega povodja. Avtohtono soško postrv najdemo le v nekaterih pritokih Soče. Z višino število vrst upada, vendar v parku ni kotička, kjer ne bi bilo življenja. Tudi na vrhu Triglava lahko zapazimo preproste, a najbolj prilagojene vrste organizmov. Ostri življenjski pogoji pa niso le na najvišjih višinah, ampak tudi tam, kjer primanjkuje hrane, kjer je okolje kislo in kjer temperatura ter vlažnost zelo nihata.

Barje v Triglavskem narodnem parku
(Foto: Arhiv TNP)

Tak prostor so barja, ki so v Triglavskem narodnem parku in tudi v Sloveniji zelo redka, vendar veliko prispevajo k biotskemu bogastvu. Na barjih so svoj dom našle vrste, ki so se uspele prilagoditi na neugodne razmere. Pokljuški monotoni smrekov gozd prekinjajo prav ti biseri, ki v vseh letnih časih ponudijo lepo doživetje. Cvetenje muncev barje obarva belo, različne vrste šotnih mahov ga naredijo pisanega, jeseni pa se odene v rjavo-rdeče barve. Na njih uspevajo tudi drobne mesojede rastline kot sta okroglolistna rosila in mala mešinka. V juliju, ko v dolini pritiska vročina, je sprehod po učni poti okoli barja Goreljek prav prijeten in zanimiv.

Barje v Triglavskem narodnem parku
Barje v Triglavskem narodnem parku
(Foto: Arhiv TNP)

Raznolikost, ki nam jo je pričarala narava v Triglavskem narodnem parku je neizmerna, zato jo spoštujmo in ne dopustimo, da jo nepotrebni posegi okrnijo.

Triglavski narodni park
(Foto: Arhiv TNP)

Besedilo pripravila: Tanja Menegalija.
Več:

 

September: Krajinski park Strunjan

Kmetijstvo, ribištvo in solinarstvo se na območju Strunjana prepletajo že stoletja. Te tradicionalne dejavnosti so se ohranile do danes, z njimi pa tudi kvalitetno sobivanje narave in človeka. Ohranjenost narave in kulturne krajine je eden glavnih razlogov, da je na tem območju danes krajinski park.

Krajinski park Strunjan leži severno od lokalne ceste Izola – Piran, med Belvederjem nad Izolo na vzhodu in Strunjanskimi solinami na zahodu. Za njegovo kulturno krajino je značilna razložena poselitev, mejice in terase, ki jih omejujejo suhozidi. Del krajine so tudi še danes aktivne Strunjanske soline in laguna Stjuža, kot ostanek nekdanjega ekstenzivnega ribogojstva, ki sta slano mokrišče. Ta sodijo med najbolj ogrožene ekosisteme na Zemlji, zaradi česar so ogrožene tudi vse značilne vrste organizmov, ki tu prebivajo. Kot edino širše zavarovano območje v Sloveniji, katerega del je tudi morje, se Krajinski park Strunjan ponaša tudi z najdaljšim odsekom naravne obale v Tržaškem zalivu, nad katero se vzpenja geološko še vedno aktiven flišni klif. Izredna pestrost življenjskih okolij in njihova ohranjenost sta vzrok veliki biotski raznovrstnosti.

Na morskem dnu najdemo vse vrste podlage, na kateri živijo tudi vrste, katerih varovanje obstoja je tudi mednarodno pomembno. Od teh na trdni, skalnati podlagi uspevajo alge rodu cistozira in jadranski bračič, spužve vrst konjska spužva, prava spužva in morska pomaranča, školjki morski datelj in zavrtač, rak veliki morski pajek ter vijoličasti morski ježek. Na mehki, peščeni podlagi so naravovarstveno pomembnejše tri vrste morskih cvetnic: kolenčasta cimodoceja ter prava in mala morska trava. Na morskih travnikih najdemo tudi velikega leščurja. Med ribami velja izpostaviti jeguljo in solinarko, med morskimi pticami pa črnoglavega galeba in vranjeka.
V septembru oz. zgodnji jeseni slanoljubne rastline, med katerimi izstopa navadni osočnik, solinske bazene obarvajo rdeče. To je tudi čas, ko na območju solin in lagune Stjuža skoraj vse vrste slanoljubnih rastlin še vedno razkazujejo svoje, večinoma manj opazne cvetove.

Besedilo pripravil: Dejan Putrle / Krajinski park Strunjan

Več:

Osočnik v solinskih bazenih
(Foto: Dejan Putrle)

Rdeča barva osočnika v solinskih bazenih.

Obmorska nebina
(Foto: Dejan Putrle)

Obmorska nebina, sorodnica marjetice, je s svojimi vijoličasto rumenimi cvetovi ena od lepših slanoljubnih rastlin.

Morski koprc
(Foto: Dejan Putrle)

Slanoljubni morski koprc se navadno razrašča na kamnitih delih obale.

Navadna jagodičnica
(Foto: Dejan Putrle)

Jagodičnica s svojimi zanimivimi, užitnimi plodovi je značilna sredozemska rastlina, ki ima v Strunjanu svoje najsevernejše naravno rastišče.

Morski travnik z leščurji
(Foto: Tihomir Makovec)

Veliki leščur poseljuje morske travnike. Ogrožata ga predvsem nabiranje in sidranje plovil.

Gola polža na algi cistoziri
(Foto: Tihomir Makovec)

Vedno zanimivi goli polži se pasejo na rjavi algi cistoziri.

 

Oktober: Radensko polje

Travnik
Foto: Primož Lajevec

V Sloveniji sta dve Radenski polji: prvo se razteza na desnem bregu Mure med Radenci in Vučjo vasjo, drugo leži 3 km jugovzhodno od Grosuplja in je najmanjše izmed devetih izrazitih kraških polj v Sloveniji. Kljub majhnosti - meri le dobre 4 km2 -, lahko tu najdemo najraznovrstnejše kraške pojave, kot so kraški izviri, ponori in retja. Polja obdajajo strma pobočja okoliških gričev, na sredi se dviga osamelec Kopanj.

V pomladanskem in jesenskem času se polje spremeni v presihajoče jezero.  Zaradi mozaičnosti krajine, ki nudi raznolike življenjske pogoje, najdemo tu več ogroženih vrst, zaradi česar je polje uvrščeno v območje Natura 2000.

Poplave
Foto: Lara Kastelic

Čeprav je kmetovanje zaradi poplavljanja oteženo, se kmetje že stoletja trudijo, da bi iz zemlje dobili čim več. Gojeni travniki se zato večinoma nahajajo na zmerno vlažnih tleh, ki jih le redko doseže poplavna voda. Precej travnikov pa je takšnih, ki so vlažni in poplavljeni dlje časa, zato jih kosijo kasneje, ko se tla že nekoliko osušijo. Na teh travnikih spomladi zacvetijo močvirski tulipani, konec maja pa jih okrasijo sibirske perunike. Te rože smo izbrali za simbol nastajajočega krajinskega parka. Vsako leto jih občudujemo na spomladanskem pohodu po polju, ki poteka konec maja.

Sibirska perunika
Foto: Lara Kastelic

Drobna površinska razgibanost in nepropustna glinena podlaga omogočajo, da le nekaj metrov od mokrotne kotanje lahko najdemo tudi mesta, ki jih redko ali skoraj nikoli ne doseže voda. Tam uspevajo vrste, značilne za suhe travnike oziroma vresave, kot so travniška bilnica, jesenska vresa, francoski šipek, pa tudi navadna in sitasta kukavica.

Veliki poletni zvonček
Foto: Lara Kastelic

Najbolj neprijazno okolje za rastline pa so retja (estavele). Zgodi se, da so v padavinsko bogatih letih več kot pol leta zalita z vodo, v sušnih letih pa so prav nasprotno pretežno suha. Upadajoči spomladanski vodi sledi razvoj rastlin od plitvejših globin proti globjim delom retja in takrat pobočja prekrije gosta preproga velikega poletnega zvončka.

V jesenskem času zaradi obilnih padavin polje poplavi in retja napolni voda. Na njihovem obrobju se drevesa in grmovje odenejo v jesenske barve.  Travniki  izgubijo svojo cvetlično odejo, a na nekaterih delih še najdemo jesenski podlesek ter zadnje ostanke jesenske vrese.

Krastače
Prenašanje dvoživk
Foto: Lara Kastelic

Na Radenskem polju pa živijo tudi različne živali. Dvoživk je kar 12 vrst in v času spomladanske selitve poteka akcija Pomagajmo žabicam čez cesto. Letos smo jih čez cesto varno prenesli več kot 22 000.
6. novembra organiziramo tradicionalni jesenski pohod po Radenskem polju. Pridružite se nam, veseli bomo vaše družbe.

Besedilo pripravila: Lara Kastelic

Več: